»Igrajte to, kar vam leži pri srcu in duši. To bodo vaši poslušalci opazili,« je z besedami Bojan Adamič pospremil Prifarske muzikante ob začetku njihovega sodelovanja. Gospodje so ostali zvesti nasvetu in vsa leta počeli prav to. Na jugovzhodni meji leži ob reki Kolpi pokrajina Kostel, kjer žive veseli ljudje in se že od nekdaj poje in igra. Kakor iz roda v rod prehaja ljudska pesem, tako prehaja tudi ljubezen do glasbenega ustvarjanja, ki so jo Prifarski muzikanti podedovali od svojih očetov.

Začeli so kot spremljevalna skupina folkloristom v Kulturnem društvu Kostel leta 1984, kmalu pa prerasli v pravo tamburaško skupino, ki je takrat v svoje vrste sprejela tudi predstavnico nežnejšega spola. Meh je raztegoval Martin Marinč, vsak svoj del duše pa so v tamburaško zasedbo vdahnili Valentin Južnič z bisernico, Marjan Lisac st. z berdo, Matjaž Weis z bugarijo, Andrej Trobentar z bračem in odlična tamburašica Zvonka Homan. Skupino je na domačih tleh in zunaj meja označevalo večglasno petje in ljubezen do ohranjanja bogatega kostelskega ljudskega izročila. V okviru okteta Moris Prifarci s krepkimi črkami iz začetka svoje poti beležijo tisti nastop, ko se je v Kopru slavilo odhod zadnjega vojaka JLA iz slovenskega ozemlja.

Lokal patrioti

Vse pogostejši skoki preko meja in celo čez lužo so prinesli nove potrebe, saj so morali na daljših potovanjih kupovati karto za dodatnega člana – berdo, ki je bila prevelika za prtljago, prav tako pa je prišlo do večjih sprememb zasedbe. Med številnimi »moškimi menjavami« je po več kot 15-ih letih Zvonka – ki je vmes postala gospa Erce – ko se je štorklja že petič spustila v njen dom, predala svoje mesto v prvi postavi in fantom zaželela uspešno igro še naprej. Danes povsem moška družba s ponosom pripoveduje o vseh uspehih, ki so stopali v korak s korakom s pretečenimi več kot 20 leti. Na čelu Prifarskih muzikantov že od vsega začetka trdno stoji veseli Martin Marinč iz Fare, ki se mu obraz za hip razžalosti le takrat, ko njihovo ime pripišejo faram na splošno in ne Fari ob mejni reki Kolpi, iz katere ime Prifarcev dejansko izvira. Lokal patrioti, ni kaj!

Iz svojih vandranj nam povedo o tem, s kakšno težavo so Martina, ki mu zunaj domačega dvorišča orientacija ne leži, v Angliji zvabili v gostilno. Dejal jim je namreč: »Še v sobi sem se privezal na radiator, da se ne izgubim.« Pa jim je le uspelo – spraviti ga ven, kasneje v jutranjih urah pa nazaj v sobo. Spomnijo se še na žilavega Mitjo, ki ga od nastopa v Šmartnem pri Slovenj Gradcu ni odvrnila niti bolezen in slabo počutje. Ko je kljub omedlevici na odru do konca odigral svoj del tamburaške zgodbe, ga je občinstvo za pogum in vzdržljivost nagradilo z bučnim aplavzom.
Med uspehe štejejo najrazličnejše nagrade, kot so zlati petelin, prvo mesto po mnenju gledalcev na Narečni popevki 2005 (Moja dekl'ca), 2008 in 2010 (Na spumlad) ter strokovne komisije 2008 (Lepu je blu), najboljša pesem po izboru gledalcev na Slovenski popevki 2009 (Tisti nekdo) in številni koncerti (Cankarjev dom).

Oceni in povej naprej

Sorodno

Komentiranje

Za komentiranje morate biti prijavljeni!